Category Archives: Pogovor

Ana Gregorič: “Modna industrija obratuje na podlagi naše dobre volje”

ana gregoric

Ana Gregorič je ena redkih fotografinj, s katero ne samo, da si delim polovico portfolia, ampak tudi tisti neotipljivi čut za estetiko. Ko namreč ustvarjaš modno zgodbo, je ključnega pomena ravno tisto, kar ne moreš povedati z besedami, tisti pretok kreativnosti, ki se dogaja znotraj ekipe. To, da so pred njenim fotoaparatom stali že vsi, od razvpitih politikov, do najbolj obleganih glasbenikov in televizijskih voditeljev, je samo potrditev tega, kako zelo uživa v svojem delu in kako to navdušenje prenese na celotno ekipo in modele. Te so marsikdaj prav njene fotografije katapultirale v svet mode.

ana gregoric

Ana, najprej me zanima, katere so tiste osebnostne lastnosti, ki jih potrebuje dober fotograf?

Ana Gregorič: Mora biti nadarjen.

Kaj pa to pomeni?

Ana Gregorič: Mora imeti talent, da pretvori to kar ima v glavi v neko sliko. Recimo, da besede ali forme predstavi v 2D formatu. Če si portretni fotograf ti pride tudi zelo prav, če rad delaš z ljudmi, če si odprt, sproščen in iznajdljiv.

So kakšne fizične lastnosti?

Ana Gregorič: Dostikrat rabiš kondicijo, saj snemanja trajajo po več ur, tako da je dobro, da si tudi telesno dovolj pripravljen, da potem tudi mentalno nisi toliko obremenjen. Sploh pri poročni fotografiji, ko delaš 14 ur v nemogočih pogojih, mora biti tista 14. ura prav toliko kvalitetna kot tista prva.

Kateri pa so najbolj nemogoči pogoji v katerih si delala?

Ana Gregorič: Ammm… fizično so julijske in avgustovske poroke na obali. Štirideset stopinj in vlaga, možgani se ti dobesedno cvrejo, zdržati pa moraš cel dan. Ko se vsi drugi umikajo v senco, se ti ne moreš, saj moraš biti tam, kjer je dogajanje. Psihološko naporno pa mi je bilo najbolj med slikanjem operacije na odprtem srcu, ker mi pogled na kri ni najljubši.

Zelo zanimivo, slikaš modo, poroke in potem operacijo na odprtem srcu. To je bilo pravzaprav eno tvojih prvih slikanj.

Ana Gregorič: Tega je že davno. Drugače pa mi nič ni več psihološko naporno. Na začetku je vsak nov job izziv, saj je tudi nov žanr. Prvič ko sem slikala politika, pa znano osebo ali prvo slikanje na novi lokaciji – dokler nimaš kilometrine, te vsaka spremenljivka vrže iz tira oziroma si na trnih, ker ne veš kako bo šlo in če boš zadevo uspel izpeljati.

Barbara Sorčič v ledeni pravljici

Barbara Sorčič v ledeni pravljici

Verjetno je tako pri vsakem poklicu. Ko se spustiš v nekaj novega gre vedno za izziv in tisto pozitivno tremo. Kaj pa od oseb, ki si jih fotografirala… kdo se ti je vtisnil v spomin?

Ana Gregorič: Joj, tako na hitro… Barbara Sorčič. Tolikokrat sem jo že slikala, pa bi jo še stokrat. Vsaka oseba mi veliko pomeni, saj tista ura, dve, tri, ki jo preživi pred tvojim objektivom, je nekaj posebnega. Je posebna kemija, posebni občutki. Gre za zelo intimno delo, zato je z vsakim nekaj posebnega. Pri modelih se pozna, da imam raje tiste, ki so mi bliže karakterno in ki so moj ideal lepote. Potem jih tudi večkrat uporabim.

Nekateri se res veliko pojavljajo v tvojem portfoliu.

Ana Gregorič: Pa tudi pri nas ni toliko res dobrih modelov. Koliko je recimo takih, kot je Barbara – blond, s pegicami in čudovitim obrazom?

Mogoče dve ali tri.

Ana Gregorič: Pri nas nimaš toliko izbire in potem mi je tudi izziv isto osebo prikazati v povsem različnih lučeh. Tudi pri reviji Virus, kjer nimamo manekenov, gre za znane obraze, mi je največji izziv, da jih slikam kontra temu, česar so navajeni. Recimor Mario Galunič je vedno nasmejan, zato sem ga hotela predstaviti z zamišljenim, resnim izrazom. Vedno iščem nekaj drugačnega, ne da je samo še ena fotka nasmejanega voditelja. To mi je izziv, da uspem iz ljudi izvleči tisto neko kretnjo, tisto posebno luč, ki je niso navajeni.

Imam občutek, da ti veliko fotografov zavida sposobnost vodenja modelov. Od kje izvira ta sposobnost?

Ana Gregorič: Po moje je prednost v tem, da sem ženska. Ženske vseeno več razmišljamo o svojem telesu, o tem kako se premikamo. Gledamo se v ogledalu že od malih nog, večina moških pa ne ve niti, da ima dve roki. Že to je prednost, saj imam občutek za svoje telo in avtomatsko tudi za telo tistega, ki pozira. Tudi začela sem z neprofesionalnimi modeli, ki potrebujejo nekoliko več vodenja in se s tem tudi naučila, da je najtežje najti dobro pozo, voditi nekoga in da pri tem vse skupaj izgleda še naravno. Pripomore pa tudi, da znam risati in kipariti, saj smo se na akademiji vsega tega naučili. S tem, ko smo se naučili, ne le gledati temveč tudi videti, to je velika razlika. Pri fotografiranju uporabim isti trik. Vem kako delujejo negativni prostori, kako sprostiti ljudi in poiskati prave kote.

Mario Galunič za revijo Virus

Mario Galunič za revijo Virus

Imaš tudi to sposobnost oziroma lastnost, da so tvoji modeli izredno sproščeni.

Ana Gregorič: To sem že dostikrat dobila potrditev, da uspem sprostiti ljudi. Tudi ko smo slikali sredi Ljubljane in je bila punca sramežljiva, sem jo uspela toliko sprostiti, da je na koncu skakala in uživala.

Kaj pa je tvoj trik?

Ana Gregorič: Zelo pomaga, če je na snemanju glasba, da ni ravno smrtna tišina. In tudi da se malo nasmeješ, se delaš norca iz sebe in ni vse tako resno. Iz snemanja pravzaprav narediš en dogodek. Enkrat, ko dobiš ekipo, kjer so vsi sproščeni, je veliko lažje, kot da prideš na set in te najprej vizažistka nadere, ker ji ni všeč tvoja ideja. Če delaš v ekipi, ki je sproščena, je vse skupaj lažje. Torej glasba in to da se delaš malo norca iz sebe, pa se vsi počutijo kul.

Kako pa je delati v modni industriji v Sloveniji in o kakšni profesionalnosti sploh lahko govorimo?

Ana Gregorič: Mi imamo zelo težko delo, vsi. Iz stvari, ki jih imamo na razpolago, ki so mogoče 5% tega kar je dostopno v drugih državah, saj pri nas pol blagovnih znamk sploh ni, moraš biti resnično iznajdljiv, da lahko narediš dober izdelek. Od stilista do vizažista ter na koncu tudi fotografa, da iz teh oblek, ki so na razpolago, povlečeš maksimum. Tudi glede na honorarje, ki so, modna industrija obratuje na podlagi naše dobre volje. Prodaja se ne, tako da konec koncev ne vem kdo od nje služi. Revije propadajo, trgovine se zapirajo, stilisti, vizažisti in fotografi so brez dela, manekenke tudi, tako da je bolj samo sebi namen. Delamo samo zato, ker uživamo v tem.

Kreativni outlet torej. Misliš, da se bo to kdaj spremenilo ali je edina opcija tujina?

Ana Gregorič: Če se hočeš ukvarjati z modo, kar spakiraj kovčke. Premajhni smo, enostavno nas ni dovolj, da bi se v modi obračal denar. Tu se je super učiti, pridobivati izkušnje, ampak če misliš kaj bolj resnega v tej smeri, moraš iti ven. Dokaz za to je tudi, da pri nas ni niti enega fotografa, ki bi delal samo modo.

Tebe pa ne mika tujina?

Ana Gregorič: Jaz delam toliko stvari, da mi to ne povzroča težav. Ni mi toliko slabo, da bi naredila ta korak. Najhujše je, ko si v ugodju… Kjerkoli sem, se moram počutiti kot doma in če bi šla nekam, kjer ni moj materinski jezik, se ne bi nikoli uspela počutiti kot doma.

Poroka v soju lune

Poroka v soju lune

Kaj pa Italija, saj govoriš italijansko?

Ana Gregorič: Še vedno ni to moj dom in bi se vedno počutila kot priseljenec. Tu mi je res super, fino mi je delati vse od porok do portretov. Če bi šla ven, bi seveda bilo super da bi bila za editorial plačana toliko, kot so tu plačane poroke. Ampak to tudi ni tako lahko doseči.

Ne samo, da je pri nas huda konkurenca, v tujini je še večja. Kaj pa porečeš na prepričanje, da je danes kar vsak, ki si kupi fotoaparat, že fotograf?

Ana Gregorič: Vsega je povsod dovolj. Fora je v tem, da moja generacija šele sedaj ugotavlja, da če želi delati, si morajo delo preskrbeti sami. Odrasli smo v drugem prepričanju, mislili smo, da bomo končali šolo, dobili službo in to bo to. In to bo samo ena služba, ki jo boš delal celo življenje. Zdaj ugotavljamo, da temu ni tako in se moramo znajti. Mlajše generacije pa že odraščajo s tem mišljenjem in so veliko bolj samostojni oziroma so naklonjeni temu, da si sami ustvarijo delavno mesto. Narediš pa to kar znaš delati. Fotografiranje je mogoče še najceneje, saj če želiš odpreti pekarno, potrebuješ nekoliko večji budget.

Lahko si tudi stilist. Kupiš Vogue in naštudiraš.

Ana Gregorič: Zato je toliko stilistov, vizažistov, ubistvu povsod je vsega veliko. Od tega, da so sedaj mamice doma in pečejo torte do tega, da delajo poročna vabila. Mikro podjetja se širijo kot gobe, ker drugih delavnih mest ni. Ta podjetja so prav fenomen, je kar težko kar se konkurence tiče.

Vsak, ki vidi v svoji dejavnost tudi najmanjši zaslužek, že odpre popoldanski s.p.

Ana Gregorič: Zato pa so tudi absurdno nizke cene, ker nekateri še živijo pri starših, 500 evrov pa jim je že velik zaslužek.

Pa se ti zdi, glede na vso to ponudbo, da ljudje razločijo kaj je kvaliteta?

Ana Gregorič: Dandanes mislim da večinoma že razločijo. Internet in bogata izbira vsebin je k temu močno prispevalo. Vsaj tisti ki se odločijo zame, vidim da jim je razlika jasna, kar me dodatno motivira, da dosežem čimboljši izdelek.Zimski editorial za revijo AnnexZimski editorial za revijo Annex

Kako bi pa opisala svoj stil fotografiranja?

Ana Gregorič:  Težko bi odgovorila na to vprašanje, ker je odvisno od projekta oziroma subjekta, ki ga fotografiram. Stil nekoliko prilagajam. Nek skupni imenovalec pa bi lahko bil eleganca.

Jaz bi rekla, da so tvoje slike nekaj med resničnostjo in čarobnostjo, sploh poročne.

Ana Gregorič: To velja predvsem za tisti del poročne fotografije, ki ni reportažni. V mislih imam romantične fotografije, ki jih tekom poročnega dne naredimo z ženinom in nevesto nekajkrat po 15-30 min. Takrat se lahko res izživljam in uporabim vse izkušnje iz različnih žanrov fotografije (portretni, fashion, lifestyle, …), da lahko dodam tisti čarobni pridih

Kako pa se počutiš ko slikaš?

Ana Gregorič: V pravljici. Oziroma v zgodbici. In v sanjah. Nimam stika z realnostjo v tistem trenutku. Ne čutim lakote, ne čutim žeje, nimam občutka za bolečino. Imam samo tisti trenutek tam in tisto kar je pred fotoaparatom. Razmišljam samo, kako doseči pravi občutek in velikokrat ko vodim model, ji pripovedujem občutke, kot so žalost, jeza. Ni samo to, da pozira in je lepa, jaz pa sem tam zato, da tisti trenutek ukradem. Nekaj dni pred snemanjem si pred spanjem vedno vizualiziram kako bo vse potekalo.

Potem se psihično več dni pripravljaš na snemanje?

Ana Gregorič: Podoživljam ga več dni prej. Ko so stvari dorečene, ko vem kdo je model, kakšna je ekipa in moodboard, takrat začnem v mislih premlevati, kako bi lahko šlo. Kot film vidim model, kako se premika, kakšne so obleke in makeup. Ko pridem na snemanje, imam kar déjà vu.

Potem pa vse te vizualizacije spraviš v digitalni format?

Ana Gregorič: Ja, samo nikoli ni enako. Ker je še vedno ogromno spremenljivk – namesto da bi bilo sončno, je oblačno, model si je ravno dan pred snemanjem postrigel lase… Stremim pa, da je čim boljši približek tega. To je potem tudi tisto, kar stvar naredi zanimivo, da se nekaj zgodi nepričakovano in potem to izkoristiš, da je slika toliko bolj zanimiva.

Tjaša Kokalj in Ula Furlan za revijo Grazia

Tjaša Kokalj in Ula Furlan za revijo Grazia

Veliko modelov te pozna po tem, da v tvojih pozah začutijo vse mišice, da jih že vse boli.

Ana Gregorič: Dejansko so tiste poze, ki najbolje izpadejo take, ki bolijo. Zgledajo naravne, v resnici pa delajo vse mišice. Sem mnenja, da če ne čutiš mišic v tistem trenutku, ko poziraš, to pomeni, da ne delaš nekaj prav. Še jaz, ko dajem modelom navodila, sem dostikrat v nekem krču, ker jih začnem oponašati. Postane mi kar vroče, ker se toliko skoncentriram in sploh nimam občutka za bolečino. Tudi, ko smo zunaj na mrazu, zelo hitim, ampak vedno le zaradi modela, ne zaradi sebe. Ko smo nazadnje slikali na snegu, smo za prvo sliko porabili 10 minut, za zadnjo samo 3, saj je bila nevesta že v hipotermičnem stanju.

Modeli, kar dosti pretrpijo. Kako pa bi izgledalo tvoje sanjsko snemanje, če ne bi imela nobenih omejitev?

Ana Gregorič: Slikala bi modne editoriale in portrete po celem svetu. Da ne bi bila omejena samo na Ljubljano in low-budget, ampak da gremo brez problema na peščeno plažo, če si je zaželim. Ali na skale, da niso le naše bele skale, ampak da grem lahko nekam na jug Italije. Izbirala bi si lokacije po celem svetu, ne le da grem iz Šiške v Bežigrad.

Kaj pa osebe?

Ana Gregorič: Marsikoga. Vse, ki se medijsko pojavljajo, bi mi bil izziv predstaviti v drugačni luči. Tudi uživam ob gledanju editorialov v revijah, kot je Esquire.

Kakšno imaš pa mnenje o prekomerni uporabi Photoshopa? Marsikdaj ljudi v revijah sploh ne prepoznaš več.

Ana Gregorič: Photoshop je super orodje, ampak kot vsako drugo, ga moraš znati uporabljati. Težko se je ustaviti, ko enkrat začneš retuširati. Zato si jaz vedno pustim originalen layer in vmes preverim, da nisem šla predaleč. To orodje je zelo varljivo in hitro zaideš, tako da je preveč. Fotografija ima več žanrov in pri portretni fotografiji sem sploh mnenja, da mora biti uporaba Photoshopa minimalna. Odmaknem samo stvari, ki so moteče za razumevanje fotografije, kompozicijo, a vendar ne spremenijo subjekta ki ga fotografiram.

Nives Orešnik za Carpus Makeup

Nives Orešnik za Carpus Makeup

Potem ne odstranjuješ gub?

Ana Gregorič: Lahko jih omilim. Ampak če je ženska stara 50 let, je ne bom naredila dvajsetletnico. Čim je sprememba opazna, oseba zgubi avtoriteto, ker je preveč umetno. Ljudje niti ne bodo zaznali kaj točno jih na taki fotografiji moti, samo imeli bodo občutek da je »fake«. Tudi v realnosti, čeprav morda sploh ni taka, slika da občutek, da je ta oseba umetna.

Po drugi strani pa so že slikarji »fotošopali«.

Ana Gregorič: Seveda. Ker se ljudje radi vidijo v najlepši luči. Tudi nekdanji fotografi analogne fotografije, še ko so razvijali slike iz filmov, so jih retuširali s čopičem in barvami, tako kot sedaj mi. Ali pa so med razvijanjem z roko zasenčili del fotografije in tako vplivali na osvetlitev.

Misliš, da se bo ta trend kdaj omilil? Po eni strani si ljudje želijo pristnosti, po drugi strani pa nas z naslovnic gledajo »sfotošopani« obrazi.

Ana Gregorič: Mislim, da ne. Verjetno bo čedalje hujše, če gledaš iz tega vidika, da ima že telefon sto in en filter. Preden objaviš sliko na Instagramu je šla že čez deset obdelav. Morda profesionalci se bodo zavedali tega in bodo šli v bolj naravno. Tudi jaz sem na začetku uporabljala več Photoshopa, sedaj pa poskusim, da že s samo fotografijo naredim toliko, da ni potrebno veliko obdelave. Uporabniki pa bodo vedno hujši, saj je ta »attention whoring« zelo prisoten. Iskanje lajkov bo vedno večje in ljudje bodo iskali fotografe, ki bodo naredili želeni efekt.

foto: Ana Gregorič 

Petra Škarja: “Zame je najbolj pogumen tisti, ki si upa bit ranljiv”

Petra Škarja

Petra Škarja

En tak poseben občutek je, ko si v družbi Petre Škarja. Ne samo, da piše knjige polne življenskih in poslovnih navkov, navdahne te tudi s svojo pristno energijo in prepričanjem, da je vsak posameznik nekaj posebnega in zmožen razviti vse svoje potenciale. Če pričakujete strikntno posloven pogovor, boste razočarani, saj je Perta Škarja več kot le motivacijska predavateljica. Je nekdo, ki se ne boji pokazati svoje ranljivosti in s svojimi izkušnjami želi pomagati predvsem drugim. Pogovarjali sva se o ženskah v podjetništvu, neuspehih, pristnih odnosih pa tudi o poslovnem kodeksu oblačenja.

Petra, delaš ogromno različnih stvari. Ko te kdo vpraša s čim se ukvarjaš oziroma kaj si po poklicu, kaj je tvoj odgovor?

Petra Škarja: Avtorica dobrih knjig.

Se pravi to je v prvem planu?

Petra Škarja: Ja, to želim biti v prvem planu. Ljudje me imajo trnutno bolj za motivatorko, ampak jaz sebe ne vidim tako. Rada bi bila bolj umetnica, ki hodi okoli po svetu in piše res dobre knjige za ljudi, potem pa parkrat letno tudi kaj odpredavam. Tako da pisateljica in predavateljica.

Aha, ker meni se zdi, da si en tak podjetniški guru, ki svoja znanja in izkušnje tudi zapiše.

Petra Škarja: Ljudje me imajo predvsem za motivatorko. Tudi ko me povabijo na kak seminar, dajo naslov »motivacija«. Jaz vidim motivatorja recimor Smiljana Mori, ki tam skače in res motivira. Jaz pa želim biti avtorica knjig, predavateljstvo pride zraven kot način promocije.

Poznaš Marie Forleo? Spominja me namreč nate.

Petra Škarja: Ne. Na splošno je zelo malo žensk v tem poslu. Moških predavateljev je polno, ženske pa smo bolj v zdravstvenih vodah, prehrana in zdravo življenje. Ni veliko primerov, da bi bile za množico tako odprte.

Sploh ko gre za poslovni svet.

Petra Škarja: Tako je. Jaz se vidim v tej množici in tudi želim imeti svoje produkte dostopne vsem. Svoje knjige prodajam po 10€, seminarji so 10 do 20€, ne več. Tudi knjige pišem tako, da jih vsak razume. Ne da ne bi hotela, da je poglobljeno, ampak želim da je primerno za vsakogar. Tudi zgodbice so povsem enostavne, vsak jih lahko dojame.

Kje pa misliš da tiči problem, da je v tem poslu tako malo žensk? Niso toliko poslovno usmerjene?

Petra Škarja: Niti ne, poslovni svet je bil sicer zgrajen povsem po moških pravilih, po moški energiji. Po vsej tej zgodovini se ženske šele sedaj nekoliko prebujamo. Pa še vedno, če imamo čustva in posel, bomo vedno izbrale čustva. Če imamo družino in posel, bomo vedno izbrale družino. Moški pa je še vedno lovec in na prvem mestu mu je posel. Nam ne bo nikoli na prvem mestu. Tudi jaz, če bom kdaj imela družino, kdo ve če se bom še ukvarjala s tem.

Ni toliko žensk, ampak kljub temu jih boste na že tretjem dogodku »500 podjetnic« spet zbrali 500. To pa je že kar sila!

Petra Škarja: Velikokrat so ženske primorane it na samostojno pot. Jaz sem šla v podjetništvo ker v tem vidim priložnost, da bolje živim življenje, kakršnega hočem živet. Imam svobodo, ki jo rabim, imam ustvarjalnost, ki jo rabim, malo sem umetnika in lahko kar zginem. Vse to lahko preko podjetništva iskušam. Če bi bila nekje zaposlena, ne bi mogla. Vsekakor pa rabimo nek prihodek, pač živimo v takem svetu. Nobena druga pot zame ni možna, kot biti na svojem. Vsako idejo, ki jo imam, lahko sama realiziram, in potem vidim ali je bila dobra ali ne. Ni mi treba prepričevati šefa, da nekaj izpeljem, to mi veliko pomeni. Saj včasih se osmešiš, ampak je vseeno dober občutek, ko nekaj sam preizkusiš.

Veliko žensk si to želi: imeti čas za otroke, čas za vrt, ustvarjat in kreirat. To vse pa so našle v podjetništvu, tako kot jaz. Zato tako podpiram to podjetnost, ne le podjetništva kot poklic, ampak podjetnost. Dajmo to kar je v nas, to kreativnost dati ven, jo izražat in izkušat – to je podjetnost. 500 podjetnic pa je nastalo z idejo, da je večina teh dogodkov narejena klasično za podjetnike, mi pa smo želeli en dogodek, ki bo fokusiran na ženske. So namreč določene tematike, ki jih ženske rabimo, naprimer ličenje, frizura,… To so stvari, ki nobenega moškega nezanimajo, v podjetništvu pa se s tem srečamo, saj imamo tudi dileme kaj obleči. Pa dajmo naredit dogodek, kjer bodo posebej samo tematike za ženske.

Letos je prijavljenih trikrat več žensk kot prejšnja leta, tako da upam, da jih bo na koncu res 500. Moto dogodka je »Skupaj zmoremo več«, zato bo še posebej poudarek na mreženju in skupnem doseganju ciljev. Tudi predavatelji bodo v parih. Zaščitni znak je metulj, ki je sinonim za preporod in ženstvenost, delikotanost. Imamo tudi dress code dogodka.

To pa je že moje naslednje vprašanje. Zakaj ravno rdeča in kaj je sporočilo te barve?

Petra Škarja: Me tri (organizatorke dogodka) smo razmišljale samo kako izpeljati dogodek, da bo čim bolj drugačen. Vsi ti dogodki so si namreč tako podobni. Potem smo razmišljale kaj bi bilo lahko drugače, in določile dress code dogodka. Vsak ima nekaj rdečega v omari, poleg tega pa je rdeča barva močna, energična, ženska, lepa barva.

Petra Škarja, Urša Žorž in  Zorica Jakolin - Organizatorke dogodka 500 podjetnic

Petra Škarja, Urša Žorž in Zorica Jakolin – Organizatorke dogodka 500 podjetnic

Presenečena sem bila, da udeleženske dejansko upoštevajo dress code. Velikokrat se namreč zgodi, da to kar prezremo.

Petra Škarja: Še predsedniku smo napisale, da je dress code rdeča barva in res je imel rdečo kravato. Eden od predavateljev je bil tudi Ivo Boscarol iz podjetja Pipistrel, kateremu sem tudi sporočila naš dress code. On pa mi je nazaj odgovoril, če spodnjice tudi štejejo. Kar zardela sem pred računalnikom, saj imam namreč strahospoštovanje do njega. Sploh mu nisem upala poslati odgovora. Na dogodku pa začne svoj govor, bil je oblečen v črno, vse lepo pozdravi in pravi: »Petra je rekla, da rabim na sebi nekaj rdečega. Punce, jaz na sebi imam nekaj rdečega, ampak ne vem, če se spodobi, da to pokažem.« V dvorani je nastal blazen smeh, prav nerodno mi je bilo.

Ubistvu pa je s tem pokazal, da je tudi on povsem človeški in ima smisel za humor.

Petra Škarja: On je res super! V mejlih se podpiše »Sončka, Ivo«.

Res lepo! Se mi zdi, da se v podjetništvu tudi premikajo meje in ni več tistega strogega bontona.

Petra Škarja: To je out!

Vse se bolj gradi na prijateljskih odnosih, vse je bolj pristno.

Petra Škarja: Končno. Se mi zdi, da včasih, kakih 20 let nazaj, je vse delovalo striktno poslovno in naučeno in taki so tudi bili uspešni. Potem pa kot da je bilo preveč takih, vsi isti, bilo je prenasičeno. Danes če gledaš kdo je v kratkem času postal uspešen je to nekdo, ki je povsem drugačen, da niti ne veš ali je resen ali ne. Zagotovo je pa pristen, srčen in človeški in zato uspeva.

Ljudje začutimo take stvari, tudi na bolj osnovni bazi človeških odnosov. Tudi pri bolj konservativnih poklicih je čedalje bolj pomembno, da si odprt.

Petra Škarja: To rabimo in meni se zelo dopade. Zato pa imam rada take ljudi, kot je gospod Ivo. Ali naprimer Japec Jakopin iz podjetja Seaway. Me smo mu določile posebno parkirno mesto, on pa nam je sporočil, da se bo že znašel, saj je tam parkirna hiša.

Včeraj sem gledala video, ki prikazuje direktirja Japan Airlines kako v kantini je malico s svojimi sodelavci.

Petra Škarja: To je zanimivo. Recimor nekateri, ker vedo da to deluje, namenoma izkoriščajo za marketing. Ampak človeka začutiš in vidiš ali je pristno ali ne. Ljudje začutijo ali si tisto, kar govoriš.

Govorile sva o dogodku »500 podjetnic« in o drugačnosti le tega. En del tega je sigurno tudi poslovni videz. Oblačila namreč sporočajo tisto, kar z besedami ne povemo.

Petra Škarja: V tem sem bolj slaba, zato sem zelo vesela, da imam ob sebi prijateljico Nives Dančulovič. Jaz se v njenih kreacijah odlično počutim. Pašejo mi na videz, postavo in karakter. So pa malo drugačne, bolj drzne kreacije. Vsak seminar moram biti drugače oblečena, kar mi je kar breme. Najraje bi imela tri komplete in jih samo menjala, ampak za publiko to ni ravno razburljivo. S stilom veliko izražaš kaj si, kdo si in ljudjem je videz definitivno pomemben. Tako da kadar ne vem kaj bi oblekla, pokličem Nives in mi pripravi nekaj kosov. Tudi če niso vsem všeč oblačila v tem stilu, se jaz v njih zelo dobro počutim.

To pa je tudi najpomembnejše.

Petra Škarja: Jaz se s tem rešujem, ker sama žal nimam toliko smisla o modi. Največkrat dobim vprašanje, če se moji kodri naravni. To me je vprašalo že tisoč ljudi. Od osnovne šole naprej vsak teden slišim »so to tvoji kodri?«

Potem so kar tvoj zaščitni znak, te vsi poznajo po kodrih?

Petra Škarja: Dejansko res. Poznajo me po smešnem priimku in kodrih.

Petra Škarja

Petra Škarja je polna pozitivne energije

Kako pa se sicer držiš poslovnega kodeksa oblačenja?

Petra Škarja: Jaz sem rada malo drugačna, ta pravila, da morajo biti ramena zakrita in podobno, mi ne odgovarjajo. Pravila so tudi za to, da se kršijo. Seveda najpomembneje pa je, da se dobro počutiš. Najbolj grozno je, ko vidiš, da si ženska konstantno nekaj popravlja in se sploh ne počuti dobro.

V tujini se mi zdi da je tudi poslovna moda že bolj sproščena, tu pa se še vedno držimo nekih zastarelih kalupov.

Petra Škarja: Celotna miselnost naroda se odraža tudi v obleki, obnašanju. To tudi poudarjam v svoji knjigi.

Velik vpliv pa ima tudi vzgoja.

Petra Škarja: Res je. Piše se zbirka knjig »Česar nas niso naučili v šolah« (skupaj z Gregorjem in Urško Kelt) kjer bodo zbrani nasveti o vsem s čemer se v življenu srečamo, od partnerstva in duhovnosti do prehrane, a do tega znanja ne mremo priti po drugačni poti, kot da sami izkusimo. Vsak te lahko nekaj nauči, zato zbiramo znanja in izkušnje, ki jih bom zapisala v knjigo. Tega ne dobiš kar tako, v šolah pa sploh ne!

Grozno je, da v šolskem sistemu nimamo predmetov, ki bi te dejansko pripravili na življenje, učimo pa se matematičnih enačb, ki jih nikoli ne bomo rabili.

Petra Škarja: Sistem se spreminja zelo počasi. Nikoli ne apeliram kaj spremeniti v sistemu, jaz bi rada ozaveščala posameznika. Ko se posameznikov nabere do kritične mase, pa se zadeva obrne.

Veseli me, da se nekdo lotih takih projektov. Ti si prav ena taka ninja! Bojevnica.

Petra Škarja: Hahahah… Joj, jaz sem čisto zaljubljena v Slovenijo. Res je lepo tukaj.

Potem nimaš želje po tujini?

Petra Škarja: Ogromno potujem in tudi zagovarjam potovanja. Sama grem dvakrat, trikrat letno na daljše potovanje. Naslednje je Burma.

Burma? Greš s kakšnim posebnim razlogom?

Petra Škarja: Tokrat grem meditirat za 10 dni. V samostanu bom meditirala 10 dni skupaj, vmes samo spiš, se malo sprehodiš in greš jest.

To je pa kar hardcore!

Petra Škarja: Čisto! Ni enostavno, ampak te pa prečisti.

Jaz bi težko zdržala 10 dni, še 5 minut si včasih težko vzamem.

Petra Škarja: Jaz pa grem rada v hribe in sem sama, brez kogarkoli, brez pogovora, to me napolni.

To je potem tista prava uravnoteženost.

Petra Škarja: Ja, jing jang.

Meni pa se pokvari računalnik in že ne vem kaj naj počnem.

Petra Škarja: V tem svetu smo vajeni tega. Ljudem se strga, če jim ugasnemo televizijo.

No pa se vrniva še malo na modo.

Petra Škarja: Zelo spoštujm ljudi, ki vedo kdo in kaj so in to tudi izrazijo skozi videz. Ne bom rekla, da podcenjujem, mi je pa plehko, da se določeni ljudje oblačijo samo na podlagi pričakovanj in zunanjih vplivov. Naj najdejo sebe, namesto da se prepuščajo usmeritvam, ki stremijo k temu, da boš čimveč kupoval.

To se mi spet zdi, da je vezano na našo regijo. V tujini so ljudje s stili bolj samosvoji in jim ni važno kaj si drugi mislijo o njihovem videzu. Nam je bolj pomembno kaj si drugi mislijo, kot pa kaj želimo sami izžarevati.

Petra Škarja: To ja!

Le kaj si bo pa sosed mislil!

Petra Škarja: Cel narod je tak, zato je tudi kultura oblačenja taka. To, da ti nekdo reče, da tvoje oblačilo pa res ne zgleda primerno… mislim, kdo pa je zapisal pravila? Pač, imej svoj stil.

Petra Škarja na enem izmed predavanj

Petra Škarja na enem izmed predavanj

Smernice so vsekakor dobrodošle, da se pa strogo držiš pravil, to je dolgočasno.

Petra Škarja: Vključiti moraš še en del sebe, naj se vidi kdo si.

No, ko ravno govoriva o tem kako pomembno je odobravanje drugih, na blogu si objavila članek o svojih neuspehih… Večinoma ljudje skozi socialne medije portretirajo neko popolnost, vse je super, ni pa to realnost.

Petra Škarja: Ti, ki si za računalnikom in to spremljaš pa se počutiš kot največji luzer na tem svetu. Vsem je super, samo ti imaš težave.

Počutiš se izoliranega, pa za to sploh ni pravega razloga. Veš, da gre za neko iluzijo, a vseeno te zavaja.

Petra Škarja: Pri meni so pa ravno taki članki najboj brani.

To pa je druga plat. Ljudje si takih vsebin želijo, ker pokažeš, da si tudi ti samo človek.

Petra Škarja: Ironično je, ljudje želijo, da pokažeš, da si ranljiv in da imaš tudi slabe dni, sami si pa v večini primerov tega ne upajo izraziti. Dejstvo je, da če pokažeš svoje neuspehe, si ranljiv in drugi ti lahko škodujejo, če želijo. Zame je najbolj pogumen tisti človek, ki si upa bit ranljiv. Najtežje na tem svetu je biti ranljiv, ker nikoli ne veš kaj te lahko doleti. Če pa to pokažeš, takrat ti ljudje začnejo sledit. Vejo, da je to realnost.

Jaz ne poznam nikogar, ki bi v življenju žel samo uspehe. Večina uspešnih ljudi je uspešnih zato, ker ima za seboj nešteto neuspehov. Padeš, se pobereš in greš naprej.

Petra Škarja: Ravno to! Se je pobral in šel naprej. Nekateri pa samo travmirajo in obstanejo v tem. Samo ta razlika je. Ni neke umetnosti, nekega recepta za uspeh.

Poskusiš, če ne uspe reflektiraš in drugič zadevo popraviš.

Petra Škarja: Ljudje sprašujejo kje dobiti motivacijo. Vstani in delaj! Ljudje toliko iščemo neke recepte. Tolikokrat me vprašajo »Kaj je vaš recept za uspeh?«

10 dag moke…

Petra Škarja: …ali skrivnost. Prvo, ni nobene skrivnosti na tem svetu. Vse vemo, če ne, pa lahko hitro dobiš informacijo. Kot drugo, se pa še ne smatram za uspeh.

Uspeh je res relativen.

Petra Škarja: Tega res ne moreš definirat. Kaj pa je to uspeh? Kot tretje pa ni recepta. Samo poslušaj svoje srce, kaj te veseli in ne preveč sledit vplivom. Najdi svojo pot in delaj. Ko padeš vstani in pojdi naprej. Druge umetnosti ni. Ni zdaj da boš prebral eno knjigo in te bo kar motivirala in boš uspel. Sam se moraš motivirat.

Torej odkriješ kaj te osrečuje in to delaš.

Petra Škarja: Če bi nekaj delal noč in dan, da te to res zanima, potem si zmagal. To je to.

Še nekaj me zanima, ker imam sama strah pred javnim nastopanjem. Imaš kak poseben ritual, ki ga opraviš preden stopiš pred množico?

Petra Škarja: Res ga imam. Preden grem predavat, vedno zginem za par minut nekam na samo. Za tistih nekaj minut grem vedno ven, v naravo, vsaj nekaj zelenja more bit. Potem globoko vdihnem in izdihnem, se popolnoma sprostim. In potem se pogovorim s svojo podzavestjo. Povem ji, da imam sedaj seminar in kaj točno želim doseči. Povem cilje in kaj želim doseči s seminarjem. Potem ji rečem: »Uporabi prave geste, ob pravem času, prave izraze, podpri s pravimi čustvi in mimiko, da dosežem te željene rezultate. Ker vem, da hočem, ker vem, da zmorem, to bom storila in to bom storila zdaj!« To povem s strastjo in ponovim kake trikrat preden stopim pred publiko.

Kako to pripomore? Vsi imamo situacije v katerih se super znajdemo in vse gre kot po maslu, drugič pa lahko v podobni situaciji povsem drugače odreagiramo, nič ni tako kot bi moralo biti. Vedno si ista oseba, ampak enkrat ti gre, drugič ne. Fora je v tem, kako si sprogramiran v tistem momentu. To prakticirajo športniki, zakaj ne bi tudi mi. Znotraj nas, v podzavestnem, je ogrmno znanj in izkušenj, ki jih dnevno pobiramo iz okolja. In če to sprogramiraš, podzavesti poveš kaj je cilj in iz tistega znanja v pravem momentu črpaš kar rabiš, bo delovalo. Tako sprogramirajo športnike, da sploh ne razmišljajo kje je žoga, ampak se enostavno vržejo za njo.

Vau!

Petra Škarja: Za tem je cela študija, ampak poenostavljeno se samo pogovoriš s podzavestjo. Jaz največkrat rečem, da želim, da me ljudje začutijo tako kot sem, da sem pristna in iskrena. Ker hočem, ker zmorem in to bom storila zdaj! Meni to pomaga.

Tako, saj naše misli programirajo vse. Pozitiven odnos je odločilen.

Petra Škarja: Vsi imamo ogromno talentov in sposobnosti, samo v pravem momentu moramo pravega pokazati na način, ki ga želimo.

Tjaša Kokalj za ILOVEFASHION: 57 vprašanj

Tjasa Kokalj za ILOVEFASHION intervju

Za nekoliko drugačen intervju smo kot prvo pred kamero povabili voditeljico in manekenko, ki skriva tudi mnogo drugih talentov. Tjaša Kokalj je ena tistih misic, ki so ta naziv že zdavnaj prerasle in si izoblikovala karierno pot v svetu mode in malih ekranov. Poleg vsega naštetega pa je še avtorica knjige, strastna blogerka in zapravljivka. Ker živi natempirano življenje, nas je zanimalo katere izkušnje so jo obogatile in kateri so njeni najljubši modni kosi in česar resnično ne mara.

Za intervju smo obiskali enega najbolj simpatičnih ljubljanskih ateljejev, kjer ustvarja oblikovalka nakita in dobra Tjašina prijateljica Katja Koselj. Zastavili smo ji 57 vprašanj na temo mode ter najslajših radostih. Med drugim smo izvedeli, da je Tjaša Kokalj raje kot model voditeljica, med pisatelji jo je najbolj zaznamovala Agatha Christie, v prestolnici pa ima najraje sončne zahode.

Če te zanima česa Tjaša Kokalj ne bi nikoli pojedla, kdo je njena stilska inspiracija ali s katero zgodovinsko osebo bi šla najraje na kavo, si poglej eksluziven video intervju za ILOVEFASHION:

Nina Pušlar: “Sem za to, da podpiramo domače dizajnerje!”

Še preden je ILOVEFASHION zaživel na blogosferi smo tkali vsebine in razmišljali o tem, koga bi kot prvega posedli na “vroči stol”. Zaželela sem si pogovor z nekom, ki je hkrati javno izpostavljen in ima dodelan stil. Prva asociacija: Nina Pušlar! Ker je neverjetno prizemljena, prisrčna in vedno noro dobro izgleda. Poleg oranžne barve las, ki je nekako postala njen zaščitni znak, je predvsem sodelovanje z modno oblikovalko in stilistko Nino Šušnjara tisto, kar je izoblikovalo njeno odrsko pa tudi vsakdanjo podobo. Zanimalo nas je kako sodelujeta ter kako za stilsko dovršen videz skrbi sama.

 

Povej Nina, kaj trenutno počneš?

Nina Pušlar: Z bandom bomo kmalu spet na odru, tako da se pripravljamo na koncerte, kjer bomo nadaljevali in nadgradili vse tisto, kar smo počeli že v 2014. Za Valentinovo kot vsako leto pripravljam nekaj posebnega, tako da se vidimo najprej v kulturnem domu v Cerkljah na Gorenjskem, dan kasneje pa v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Leto 2015 je posebno zato, ker praznujem svojo 10. obletnico glasbenega ustvarjanja.

Že?

Nina Pušlar: Ja, začelo se je na Bitki talentov pred desetimi leti in zato smo pripravili sklop koncertov, ki so namenjeni temu “praznovanju”. Prvi taki posebni bodo ravno Valentinovi koncerti, posebej tisti v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Ta ambient je zame poseben, vanj sem se preprosto zaljubila.

Ima potem to sentimentalno vrednost?

Nina Pušlar: Pred kratkim sem bila tam kot obiskovalka in ko sem vstopila v ta prostor sem si rekla, da hočem imeti tu koncert. Gre za drugačen, zelo lep prostor, ki sprejme le 250 obiskovalcev. Izbrala sem ga zaradi intimnega vzdušja in tega koncerta se še posebej veselim. Sicer pa smo z bandom veliko okoli, poleg tega pa od lanske pomladi sodelujem še v novem izvirnem slovenskem muzikalu Cvetje v jeseni.

Predstava še vedno traja?

Nina Pušlar: Muzikal še vedno traja, od septembra do sedaj pa smo imeli že več kot 40 ponovitev. V letošnjem letu nadaljujemo, predstava je zaživela na odrih, ljudje pa jo imajo zelo radi in tega smo res veseli.

To pomeni, da so predstave tedensko?

Nina Pušlar: Januarja smo začeli bolj umirjeno z dvema predstavama, sicer pa je zelo odvisno od obdobja, včasih manj, včasih pa imamo tudi osem predstav na teden.

In gostujete po Sloveniji?

Nina Pušlar: Tako je. Imeli smo že en sklop gostovanj in sicer oktobra in novembra, sedaj pa bomo nadaljevali v Novem mestu, Velenju, Žalcu, Murski Soboti, Sežani,… Naš center dogajanja pa je Kulturni dom Španski borci v Ljubljani, tam imamo redne predstave in je naš trenutni dom.

nina puslar - ilovefashion - foto klemen razinger (3)

Kako pa te gledalci sprejmejo v tej vlogi, glede na to da nimaš igralskega ozadja temveč si prepoznavna kot pevka?

Nina Pušlar: Jaz imam občutek, da so me lepo sprejeli in mislim, da sem se v vlogi kar dobro znašla, saj mi je že od začetka zelo pri srcu in se v igri dobro počutim. Meta je res poseben lik, ki gre čez veliko različnih čustvenih stanj, od sreče, žalosti do ljubosumja,.. Ima močno energijo okrog sebe in čeprav je še rosno mlada, postaja zrela ženska. Skozi muzikal se razvija in mislim, da sem sama našla tiste prave občutke, ki sem si jih tudi prvič predstavljala, ko sem prebrala knjigo.  Preden sem se podala v to vlogo, sem želela, da ljudje ne bi pomislili na to, da nisem igralka, zato sem ogromno časa in energije vložila v delo, tako da bi bila v prvi meri sama zadovoljna z rezultatom. Na odru se želim počutiti naravno in zdi se mi, da takrat tudi najboje odigram svojo vlogo. Pomembni so naravni občutki, ki jih moraš izraziti skozi ta lik.

Si pred tem imela kak tečaj igralstva?

Nina Pušlar: Ekipa s katero sem sodelovala je bila res številčna. Poleg vseh pevcev in igralcev so bili z nami tudi naši mentorji – imeli smo vsakodnevne korepeticije, pevske, plesne in igralske vaje. Imam občutek, da sem ogromno napredovala tudi na pevskem področju, predvsem spoznala veliko novega o sebi. Marsikdo bi mislil, da tega ne rabim ker se profesionalno ukvarjam z glasbo, ampak še vedno imam tedenske vaje, sama doma pa vadim vsak dan. Vsakič poskušaš biti boljši in se razvijati. Kaj šele, če nimaš igralskih izkušenj. Zelo sem vesela, da sem imela v času naših priprav ob sebi Majo Martino Merljak, s katero si deliva vlogo Mete. Ona je super mentorica in ogromno znanja sem dobila ravno od nje. Veliko sva se pogovarjali in delali skupaj, še vedno pa sva si v vlogi zelo različni.

Potem se muzikal razlikuje že po tem katera odigra Meto?

Nina Pušlar: Ja, kar je zelo zanimivo in čar vsake predstave in posameznika.

Čeprav po drugi strani logično. Vsaka si vlogo interpretira po svoje.

Nina Pušlar: Tako je. Odvisno pa je tudi od vseh ostalih igralcev. Od vseh sem se zelo veliko naučila, čisto vsak mi je v teh mesecih dal nekaj novega. Kot večkrat poudarimo, res smo postali ena velika družina. Od njih sem črpala čudovite stvari in sedaj si sploh ne predstavljam, da ne bi sprejela te izkušnje in spoznala vsega, kar mi je projekt prinesel. In še kar traja.

Boš tudi naprej razmišljala o igralski karieri?

Nina Pušlar: Nekaj povabil v tej smeri je že prišlo, se pa zaenkrat držim načela delati tisto, čemur se lahko sto odstotno posvetim. Ne predstavljam si, da bi bila vpletena v preveč projektov naenkrat. Moja glasbena kariera trenutno zelo dogaja in je polna koncertov, muzikal pa je prišel vanjo vzporedno. V prihodnosti se vidim tudi v kakšni drugi vlogi, v kakem podobnem projektu, da se mogoče preizkusim še na kak drugačen način. Vedno je zanimivo biti v nekem intenzivnem obdobju priprav in vsem kar spada zraven. Ta tempo življenja mi trenutno zelo paše in se dobro počutim takrat, ko se mi dogaja na polno.

Potem nisi taka, da bi te delo izčrpavalo? Bi zamenjala življenski stil?

Nina Pušlar: Ne, saj mislim, da si vedno izbereš stvari, za katere misliš, da bi jih lahko dobro počel, stvari ki so ti namenjene in kar je najbolj pomembno v njih potem tudi uživaš. Za muzikal smo imeli ogromno vaj, ampak bilo mi je nekaj najlepšega – iti od doma in se šele zvečer vrniti domov. Super mi je, ko grem ob 3h popoldan od doma, z bandom gremo na koncert in pridemo domov šele ob 3h zjutraj. Potem sem pozitivno utrujena in se domov vrnem z lepimi občutki. Takrat se mi zdi, da je to tisto pravo. Če bi kdaj to izgubila ali da bi mi postalo vse skupaj rutina, bi zelo dobro razmislila, kaj se pravzaprav dogaja. Zato se želim razvijati, biti motivirana in mislim, da se moram v življenju še veliko novega naučiti.

Saj si še zelo mlada.

Nina Pušlar: Na splošno se mi zdi, da se neglede na starost moraš razvijati. Tudi svoji publiki želim vedno ponuditi paleto različnih barv. Tako z novimi skladbami kot s koncerti.

Morda drugačen nastop? Kot pevka na odru namreč tudi igraš neko vlogo.

Nina Pušlar: Seveda, saj smo vsi na nek način igralci, ki prenašamo glasbo in zgodbe naprej ljudem. To je tudi tisto kar največ šteje, da te ljudje začutijo na koncertih v živo. In ja, vedno tudi sama skušam na odru pritegniti tiste občutke v sebi. Sploh sedaj, ko delam muzikal, je vse še toliko bolj doživeto in drugače gledam na vse skupaj. Zato si želim čim več takih izkušenj, ko sem obkrožena z ljudmi ob katerih rastem.

Pa si drugačna Nina na odru, kot naprimer v privatnem življenu?

Nina Pušlar: Sigurno je neka razlika, kljub temu, da je ogromno vzporednic. Ljudje me čutijo tako kot sem tudi na koncertih. Že s tem ko z njimi nekaj spregovoriš, dobijo občutek kdo si. Tudi takrat, ko je kak neroden pripetljaj, ko mogoče v določenem trenutku izpadeš posrečeno. To jim nekaj pomeni, te doživijo drugače, kot človeka. Sicer pa imam nek svoj prostor, svojo zasebnost in sem rada kdaj tudi v miru, stran od vsega in sama s sabo.

Nekateri glasbeniki pa kar uživajo v soju žarometov in se redno pojavljajo v vseh rumenih medijih. Ti nisi taka?

Nina Pušlar: Če vam povem po pravici, mi medijska pozornost nikoli ni bila pretirano pri srcu. Lepo je seveda prebrati kritike, ki se tičejo moje glasbene poti in vesela sem, kadar nekdo opazi, da delaš, da se trudiš, nisem pa imela želje po tem, da bi se izpostavljala še na kak drugačen način. Sicer pa imam z novinarji lepe odnose in včasih vsa ta medijska fama izvira iz vsakega posameznika in njegove želje po tem koliko si želi biti izpostavljen.

Zato pa se verjetno pojavljajo vedno isti obrazi.

Nina Pušlar: Najbolj osebna stvar, ki jo imam, so moji koncerti. Tudi ko komuniciram prek socialnih omrežij, je to na nek način moja zasebnost. Potrebe po drugih stvareh trenutno nimam.

nina puslar - ilovefashion - foto klemen razinger (1)

Danes se je vse preselilo na Instagram in Facebook, trač revije niso več tako popularne. Pa misliš, da te oboževalci vidijo kaj drugače, ko z njimi deliš zasebnost?

Nina Pušlar: Kar se tiče mojih socialnih omrežij vse objavljam sama, kar mi vzame kar nekaj časa in energije. Ampak mi je fino, saj sem rada v stiku s tistimi, ki me spremljajo. Hkrati pa je to eden redkih kanalov preko katerega sploh vzpostavljamo odnos. Lahko jim nekaj poveš, predstaviš nekaj novega. Delim kaj se dogaja na koncertih, kaj ustvarjamo, hkrati pa tudi kaj se dogaja na moj vsakdan. Vendar tudi to ima določeno mejo. Tisti, ki me poslušajo, spoštujejo to kar želim deliti z njimi in tisto kar ohranim zase. Nisem pod pritiskom, da moram nekaj objaviti samo zato, da objavljam. Čutijo iskren naboj in nisem oseba, ki bi se posebej rada slikala. Rada objavljam stvari, ki imajo vsebino. Tako lahko naprimer ljudje spoznavajo moje komade na malo drugačen način, kar se pozna tudi na koncertih, ko ljudje pojejo z mano.

Kako pa gledaš na glasbene nastope kot performance, na to, da se izražaš tudi vizualno? Dober primer je Lady Gaga, ki je iz tega naredila cel brand.

Nina Pušlar: So ekstremi na vseh področjih in Lady Gaga je ena takih. Sama jo občudujem kaj je uspela doseči, sicer pa je odlična glasbenica in že mnogo let piše skladbe tudi za druge izvajalce. Okoli sebe je naredila cel boom že s samo pojavnostjo, načinom življenja in stilom oblačenja in ljudje so jo opazili, kar je bil glavni namen. Sama se v taki vlogi ne vidim. Kar se same mode tiče vedno stremim k temu, da se v oblačilih dobro počutim. Tudi ona se odlično počuti, zaradi česar ji verjameš. Če se spomnim svojih začetkov, sem bila v tem smislu kar trd oreh.

Stara pa si bila šele 17 let. Prava upornica.

Nina Pušlar: Z Nino Šušnjara imava kar nekaj lepih spominov na začetke najinega sodelovanja, na to kako se je vse odvijalo in kako naporno je bilo na trenutke. Jaz sem imela neko svojo idejo kako bi želela izgledati in od tega nisem odstopala. Nisem želela biti drugačna, ampak nositi stvari, ki jih rada nosim in nisem ločevala med svojo osebno in odrsko garderobo.

Nisi hotela, da bi bila tvoja odrska pojava drugačna od siceršnje?

Nina Pušlar: Ne, nisem marala nobenih kril in petk. Želela sem jeans in kako majčko, to je to. Kar je še vedno super in k čemer se včasih tudi rada vrnem. Kadar pripravljam styling za nastop, se ravnam po trenutnem občutku, sva se pa z Nino po vseh teh letih zelo ujeli in tudi sama sem na tem področju zelo napredovala – že to, da grem rada v šoping in uživam v ustvarjanju novih stylingov. Sem pa se od Nine naučila ogromno stvari, predvsem pa dobila občutek za različne kombinacije. Zdi se mi, da sva se v sodelovanju obe našli, ona si lahko da duška, jaz pa se v izbranih oblačilih dobro počutim. To je najbolj pomembno.

Ti potem ničesar ne podtakne?

Nina Pušlar: Mi reče, da je nekaj “hudo” in moram imeti, ampak ponavadi je všeč tud meni. Tu nimava več težav.

Kako pa zgleda to sodelovanje?

Nina Pušlar: Zdaj je drugače kot včasih, vse se lahko tik-tak zmeniva po telefonu. Ker pogosto hodiva skupaj v šoping, točno ve katera oblačila imam v omari. Največkrat me vpraša: »kateri kos bi danes imela, kaj si izbrala?« Potem pa mi iz tega naredi styling. Jaz malo poslikam, ji pošljem kaj sem si zamislila in potem čakam odobritev. Rada imam da mi potrdi, saj tesno sodelujeva. Sicer pa vsake nekaj mesecev narediva nekaj stylingov, ponavadi pred večjimi projekti. Vedno se veselim njene nove kolekcije, jo zelo podpiram in nosim njene kose na tisoč in en način.

Nosiš njene stvari tudi za vsak dan?

Nina Pušlar: Seveda, tudi. Čeprav zelo pazim in jih skrbno izbiram. Mi je pa pri Nini všeč to, da so njeni kosi in njen stil primerni tako za na oder kot za privat uporabo in lahko njene kolekcije nosi vsak.

Pri nas je največji problem, da ne želimo izstopati in preveč razmišljamo o tem, kaj si bodo drugi mislili o nas. Kje zunaj pa so ljudje oblečeni tako, da se včasih tudi vprašaš, ali morda nima doma ogledala. So povsem neobremenjeni s tem.

Nina Pušlar: V tujini so veliko bolj odprti za te stvari in posameznik si vzame malo več svobode, predvsem pa neobremenjenosti in samosvojosti na nek način.

Kako pa se ti zdijo urejene glasbene kolegice? Jaz bi včasih kakšno najraje poslala k Nini (Šušnjara)!

Nina Pušlar: Za začetek je dobro, da imaš ob sebi nekoga, ki te zna malce usmeriti in ti pomagati. Je pa zelo pomembno, da se s to osebo ujameš. Morda je bolje, da ostajaš pri svojih občutkih, kot da se prilagajaš in nosiš nekaj samo zato, ker naj bi bilo to “ok”. Najbolj pomembno je da se dobro počutiš, ker potem to znaš dobro nositi. Res je, da sem se tudi sama z leti naučila, da se moraš znati prepustiti. Če pogledam nazaj, sem bila na trenutke prav naporna, nenazadnje sem celo doma nalašč “pozabila” kak kos, ki mi ni bil tako všeč. To sem Nini povedala šele kaki 2 leti kasneje in se še zdaj večkrat spomniva na to.

nina puslar - ilovefashion - foto klemen razinger (4)

Pa drugače spremljaš kaj se dogaja v modi?

Nina Pušlar: Spremljam, ampak ne pretirano. Nisem obremenjena s trendi, za to imam Nino. Ker sva tudi drugače prijateljici in veliko skupaj, sva na tekočem kaj se dogaja. Poskušava se razvijati skupaj. Rdeča nit njenih zadnjih kolekcij je bila opečnata barva, ki je bila tudi moja prepoznavna barva potem, ko sem pred leti spremenila barvo las. In to je na nek način tudi rdeča nit najinega sodelovanja.

Potem si njena muza?

Nina Pušlar: Skupaj rasteva tudi skozi njene kolekcije in dostikrat mi reče »tole je pa čisto zate, Ninči!« Glede na to, kak vizualni tip človeka je, točno ve kaj komu pristoji in sigurno dobi navdih tudi med ustvarjanjem in risanjem svojih kreacij.

Kaj pa ostali Slovenski oblikovalci? Modne ikone v tujini ogromno promovirajo lokalne oblikovalce. Ti imaš naprimer Nino Šušnjara, morda še koga? Čutiš to odgovornost, da promoviraš domač proizvod in ne naprimer Zare?

Nina Pušlar: Če sem le prosta, si vzamem čas za kak modni dogodek pri nas in vsakič najdem kak kos, ki mi je zelo všeč in bi ga z veseljem nosila. Z Nino sva se res našli in toliko sodelujeva, da večinoma res nosim njene kreacije. Sem pa seveda za to, da podpiramo domače dizajnerje, tudi če ima vsak samo enega, je to zelo pozitivno. Jaz sem zelo minimalističen tip, rada nosim zemeljske in ne preveč izrazite barve.

Seveda, saj te nekako vleče k temu, kar ti najbolje pristaja.

Nina Pušlar: Odkar imam novo barvo las je toliko več novih priložnosti za posebne stylinge, saj so zelo močan modni dodatek.

To je pravzaprav tvoj zaščitni znak.

Nina Pušlar: Sploh prej, ko sem imela še frufru.

Moja prijateljica te sprašuje: »kako imaš lahko vedno tako popolno zlikane lase?«

Nina Pušlar: Še prej, ko sem imela frufru, sem morala svojim lasem posvečati veliko pozornosti. Je pa res, da sem sedaj ravnolaska, kar sem si vedno želela, pred leti pa sem imela prav naravne kodre, kar zdaj pogrešam. Nikoli prav, skratka…

Zanimivo!

Nina Pušlar: Ja, res. Če imam kaj rada, so to urejeni lasje. Zelo sem vesela, da sem se pred leti odločila za drugačno frizuro in se pobarvala na oranžkasto, saj jim pred tem nisem posvečala veliko pozornosti.

Pred tem?

Nina Pušlar: Ko sem imela še črne lase.

Tega se pa ne spomnim. Že od nekdaj te imam v mislih z oranžno barvo. Koliko časa pa sicer nameniš vsem tem lepotnim ritualom?

Nina Pušlar: Sem kar hitra. To sem se navadila in še sama ne vem kako mi uspe. Ravno zadnjič sem se uredila v pol ure – stuširala, umila lase, jih posušila, naredila makeup in šla od doma. Res se mi je mudilo ampak nisem mogla verjeti, da sem lahko tako hitra. Ne želim, da bi mi to vzelo preveč časa, mi pa te stvari ležijo in imam malce v genih, saj je bila moja mami frizerka, doma smo imeli salon in to žilico imam po njej. Zdaj svojega frizerja Gustija občiščem samo enkrat mesečno, saj se za nastope vedno urejam sama in vedno pravi, da mi povsem zaupa. Prav tako tudi makeup.

So pa tudi take, ki redno zamujajo na račun dveh ur v kopalnici.

Nina Pušlar: Vsak je nadarjen za nekaj drugega. Razumem, da niso vsi za vse in iz tega vidika sem zelo vesela, da se lahko sama uredim. Veliko sem se naučila tudi od Maje (Šušnjara), ker me je pogosto ličila za nastope in me še vedno za tiste najbolj pomembne. Če si želiš, se lahko marsikaj naučiš. Mene je to vedno zanimalo in rada spremljam kaj se dogaja okoli mene s paletkami. Prav čutim čopič na obrazu in zapomnim si nove poteze in trike.

Potem si od obeh (Nine in Maje) dobila neka nova znanja?

Nina Pušlar: Kar se tega tiče res.

nina puslar - ilovefashion - foto klemen razinger (2)

Pred kratkim si bila na DM šopingu v New Yorku, kako je bilo?

Nina Pušlar: Super, sicer kratko, ampak posebna izkušnja. Bilo je veliko število ženskih predstavnic, vse zelo navdušene, saj nas je bilo večina prvič tam. Mesto ima res čar in ga moraš doživeti. Pogledali smo vse najbolj pomembne znamenitosti in šele po dveh dneh je prišel čas za šoping, v katerega sva se s prijateljico odpravili povsem spontano.  Tam so trgovine odprte tudi do 2h ponoči in to naju je čisto potegnilo notri. Nekatere stvari so res posebne in jih lahko dobiš samo tam. Nepozabna izkušnja in zelo sem bila vesela povabila DM-a in njihovih zvestih strank.

Vidiš, ne mislim samo jaz, da imaš dober stil.

Nina Pušlar: Hvala. Se mi zdi, da z Nino veliko delava na tem in sem vesela, da se to opazi, predvsem pa, da je všeč še komu.

In kaj si si privoščila? Si obiskala vse top trgovine, ki jih pri nas ni?

Nina Pušlar: Privoščila sem si nekaj kosov, za katere mi je res pomembno, da so dobri in kvalitetni. Od torbic do čevljev, ure ter očal, to od dizajnerskih kosov, potem pa še nekaj osnovnih stvari, ki jih lahko kombiniraš na tisoč in en način. Kupila sem Furlino torbico, ki je trenutno zelo nabasana. Tam so te stvari zelo ugodne, tako da se res splača. Poleg torbice sem kupila še uro Marc Jacobs, ki sem jo želela že dlje časa, nasplošno pa nisem pretiravala. Najbolj zanimivo je bilo to, da smo se tja skoraj vse punce odpravile s praznimi kovčki, da smo bile pripravljene na našo čisto pravo šoping avanturo

Ženske se znamo organizirat ko gre za šoping.

Nina Pušlar: Včasih mi je to bilo nujno zlo, nisem uživala, zdaj pa mi je to neke vrste sprostitev.

Kaj pa šoping na internetu?

Nina Pušlar: Nikoli nisem razmišljala in zelo malo nakupujem preko spleta. Oblačil pravzaprav sploh ne.

Kaj te pa glasbeno navdahne?

Nina Pušlar: Poslašam zelo različne glasbene stile. Trenutno največ Anito Baker, soul blues glasbenico in pevko, pa John Mayer, Eric Clapton, Norah Jones, Adele, Brooke Fraser,… Dosti hodim tudi na koncerte, nazadnje sem bila na koncertu Erica Claptona na Dunaju, predlani pa sem uspela videti še Robbia Williamsa, Beyonce, Paul McArtneya, Stinga.

Imaš rada umirjeno glasbo?

Nina Pušlar: Zvečer mi to najbolj paše, drugače pa poslušam skoraj vse in čisto odvisno od razpoloženja. Se pa moj dan začne in konča z glasbo, včasih bolj umirjeno, ponavadi pa si dam duška že za dobro jutro.

Se mi zdi, da je bila 10 let nazaj scena čisto drugačna. Trenutno je ogromno nekih indie bandov, ki delajo res dobro glasbo, ki zveni zelo staro.

Nina Pušlar: Se strinjam. Všeč mi je, da se tudi pri nas scena razvija v tej smeri in da imamo nekaj mladih bandov, ki ustvarjajo svežo avtorsko glasbo in dobivajo prostor med slovenskimi poslušalci.

Meni je všeč. Celo country komad iz Evrovizije, nora sem nanj. Tudi tvoje stvari sem poslušala in se mi zdi zelo prizemljena glasba.

Nina Pušlar: Zdaj moraš priti še na moj koncert.

Ta zvrst sigurno zveni najbolje z bandom. Rada imam akustične izvedbe.

Ljudje imajo na splošno radi tako, da je včasih malo drugače vse skupaj. Tudi jaz imam to rada pri drugih glasbenikih, ki jih rada poslušam in trudimo se, da smo vsakič malo drugačni in da tisti, ki spremljajo moje koncerte slišijo skladbe še v kaki drugi izvedbi. Nenazadnje je tudi nam to užitek početi.

Super! Komaj čakam, da te slišim live!

foto: Klemen Razinger

Vili Koderman: “V Londonu sem spoznal kaj je kvaliteta življenja”

Vili Koderman V Londonu sem spoznal kaj je kvaliteta življenja-loui ferry-frizer-hairsylist (1)_edited

Vedno znova občudujem ljudi, ki že v rani mladosti točno vedo kaj želijo v življenju, in si brez izgovorov tudi utirajo pod do ciljev. Eden takšnih je tudi frizerski mojster Vili Koderman, v tujini znan pod imenom Loui Ferry, ki je pred dvemi leti in pol spakiral kovčke in se preselil v Britansko modno prestolnico. Od takrat se je s svojimi lasnimi kreacijami podpisal v priznane modne mesečnike, men drugimi Vogue China, Interview, Purple, L’Officiel Hommes, Fucking Young in Elle, friziral je kampanje za Chanel in LaPerlo, sodeloval na showih modnih gigantov, kot so Dolce & Gabbana, Hermes, Givenchy, Missoni, Rick Owens, Vivienne Westwood in Kenzo, ter kot glavni frizer skrbel za videz na modni reviji Ted Barker. Seznam je pravzaprav še veliko daljši, za kar sta zaslužna predvsem njegova trda volja in hiperaktivna karizma. Sumimo, da je ta zaslužna tudi zato, da mu je nekoč Cara Delevingne v zaodrje prinesla kosilo.

V tujini te poznajo kot Loui Ferry, ampak to ni tvoje ime.

Vili Koderman: Veliko ljudi mi reče: »čakaj, pa kako ti je zdaj ime, si Loui ali Vili? Vem kdo je Vili ampak kdo pa je Loui? Aja Loui, tisti frizer!«

Potem nisi kaka razdvojena osebnost?

Vili Koderman: To nisem.

Si v Londonu Loui, v Sloveniji Vili?

Vili Koderman: Izven Slovenije vsi vejo, da sem Loui, to je res. Zakaj? Ker mi je cilj,  da se brand, ki sem ga začel, razvija v tej smeri.

Brand misliš sebe kot frizerja?

Vili Koderman: Ja, s tem se je ubistvu začelo, pod imenom Loui Ferry delam kot frizer v tujini.

Danes sem te slučajno ujela v Ljubljani, sicer pa si bolj leteč.

Vili Koderman: Ja, ravno zadnjič smo računali, da sem bil v prejšnjem letu 180 dni na letalu.

Potem prideš v Slovenijo bolj kot ne na dopust?

Vili Koderman: Pridem ja, ampak vedno tudi delam.

Vili Koderman V Londonu sem spoznal kaj je kvaliteta zivljenja-loui ferry-frizer-hairsylist-fucking_young_loui_ferry_

Fucking Young

Hočeš reči, da si deloholik?

Vili Koderman: Delo krepi! Ampak veš, v mojih očeh delo ni delo, ampak je uživancija. Ko pridem v Ljubljano recimor strižem dva dni in to zgleda tako, kot bi šel z nekom na kavo.

Seveda, če v nečem uživaš tega ne jemlješ kot delo.

Vili Koderman: Temu jaz pravim lifestyle. Ko pridem v Slovenijo malo delam, malo sem s starši, s kolegi, nekaj dni si vzamem zase in ne delam nič. Ni moj stil iti nekam in delati nič, to pač nisem jaz. Fino mi je ohranjat stike tu, ker je vseeno tu moj dom in ko si toliko časa zunaj res ugotoviš kaj pomeni dom. Dom je res dom. Veliko ljudi reče »doma je najlepše«, ampak je res.

Je drugačen občutek, če nekaj časa živiš v tujini in se potem vrneš domov. Tu se počutiš bolj varnega, vse je poznano.

Vili Koderman: Slovenija je kokonček, v vato zavita.

Slovenija je kar izolirana, ja.

Vili Koderman: Od čisto vsega. Tudi moda rabi nekaj časa več, da pride sem. Tudi lifestyle, s telefoni in tehnologijo, tam je že vse na Applih, sploh se ne kliče več. V salonu kjer delam je online naročanje, tako da se po appu najaviš na striženje.

Sploh se ne kliče več?

Vili Koderman: Ubistvu je to meni všeč, ker nisi obremenjen še s tem. V salonu, ki ga bom imel, bo receptorka ena a, ker je to zelo pomembno. To je nek standard kvalitete.

Se pravi, ti delaš v salonu in delaš tudi na modnih snemanjih?

Vili Koderman: V salonu delam vsak dan od 10h zjutraj do 8h zvečer, ampak sem glede delavnega časa sam svoj šef, tako da si prilagajam stvari, kot mi odgovarja. Ko nisem v salonu sem na shootingih, ko nisem na shootingih sem na showih.

To se vse super sliši, ampak povej mi ali dejansko imaš kaj od modnih revij in editorialov ali je to samo promocija samega sebe?

Vili Koderman: Ko sem štartal ni bilo, potem pa ko nekaj časa sodeluješ z istimi stilisti ali fotografi, je samoumevno, da dobiš honorar. Da grem delat kak editorial brezplačno, mora biti res kak Vogue ali podobno. Lani smo delali za Vogue China in tudi tam je bil honorar.

Ampak se pa veliko govori o tem, da modeli, tudi tisti najboljši, nimajo plačanih revij in editorialov.

Vili Koderman: Čisto iskreno, je odvisno od tega, kako se znajdeš. Najbolj važen je odnos z vsemi temi ljudmi. Ko pa se delajo lookbooki ali kampanije pa je vse to zelo dobro plačano.

Se pravi, kjer te najamejo brandi in ne revije?

Vili Koderman: Seveda je razlika, že v kvaliteti, v showih. Odvisno je kakšne so želje naročnikov, kakšne so moje… Veliko ljudi si vse napačno predstavlja, ker na Instagramu in Facebooku vse tako lepo izgleda, ampak zadaj je pa res garanje. Zdaj po dveh letih in pol življenja vsepovsod…

…se že malo utrujaš?

Vili Koderman: Ne da se utrujam, ampak sem se začel zavedati kaj je kvaliteta življenja. Zakaj živimo in kaj je sreča. Ker če nisem srečen in zdrav, kaj mi pomagajo vsi showi?

Dobro, da si že pri tej starosti prišel do takih spoznanj. Nekateri delajo celo življenje in se ne zavedajo tega. Ti si veliko dosegel in že razmišljaš o tem.

Vili Koderman: Nekako razmišljam o novih ciljih in idejah, o salonu. Nasploh o življenju.

Shift magazine

Shift magazine

Potem te moda ni toliko posrkala vase?

Vili Koderman: Me je, ampak sem hitro izstopil. Nočem biti v tisti črevi ovc, ki hodi gor in dol, ampak sem del tega štirikrat letno, ne bom pa živel v tem. Veliko ljudi živi v modi in jih je kar grozno gledati. Jaz sem v modo prišel s tem razlogom, ker zelo rad ustvarjam z lasmi. Sicer ne bi bil tu kjer sem, če ne bi imel toliko strasti do las in do dela s strankami in modeli. Tam pa pač ni iskrenosti.

Misliš v modi?

Vili Koderman: Ja, tam je važno samo kako kdo izgleda.

Zunanja slika je bolj pomembna kot tisto, kar je notri.

Vili Koderman: Kar je žalostno po eni strani. Škoda, ker je lepa industrija.

Ampak sloni na napačnih moralnih načelih.

Vili Koderman: Bravo. In vsi mi in podmladek mode, vsi ti blogerji in mladi stilisti delajo po teh načelih. Poznam jih kar nekaj v Milanu in Parizu, ki se dobro oblečejo in grejo stat pred vrata showov, da jih ujamejo fotografi in potem doma na interntu čekirajo, če so jih kje objavili. Jaz iskreno ne vidim mode v tem konceptu.

Tudi jaz teh punc ne razumem. Sredi zime, jaz v krznenem plašču, one pa na pol gole iščejo pozornost fotografov. Ne vidim smisla.

Vili Koderman: Ker ga ni. Če bi izbrisali internet, tega ne bi bilo.

Saj tudi ni. Kdo pa je prej vedel za fashion showe razen novinarjev in buyerjev?

Vili Koderman: Včasih je bila to eksluziva. In še bo.

Kako pa sicer prideš do vseh teh shootingov in showov? Imaš agencijo?

Vili Koderman: Imam agencijo v Parizu, New Yorku in Londonu, ker sodelujemo non-stop. Všeč mi je, da imam v vsakem mestu agenta, zato da imam mir in ne rabim skrbet še za to.

Vili Koderman s Caro Delevingne

Vili Koderman s Caro Delevingne

Pri nas smo tako majhni, da sploh ne rabiš agencije, vsi vse poznamo. Po drugi strani pa imajo revije hišne fotografe, stiliste in frizerje, tako da težko prideš zraven.

Vili Koderman: Ampak zgolj iz tega stališča, ker si nekdo kupi škarje za blago in se že poimenuje dizajner, si kupi fotoaparat in je fashion fotograf. Če bi bilo res tako enostavno, bi bili vsi dobri in bi vse zamrlo, ker bi bila poplava ljudi. Veš kaj mislim? Še vedno gre za nek rang.

Tebi je sigurno bolje, da te nekdo zastopa, vsaj v mestih kjer je ogromna masa ljudi. Najbrž te ne kličejo kar osebno na telefon?

Vili Koderman: Ubistvu ja in ne. Vse stare kliente, ki sem jih imel preden sem začel z agencijo, sem jih obdržal in imam sam stik z njimi. Ti odnosi so vedno bolj močni, kul, prijateljski. Z agencijo pa je vse bolj profesionalno.

Razloži mi, ko delaš v salonu si frizer, ko si na snemanju si stilist?

Vili Koderman: Dobro vprašanje! Da porušiva tabuje, frizer sem non-stop, v obeh primerih. Je pa res, da delo v salonu je drugačno od dela na showih. Če strokovno rečemo, bi bil session hairstylist. Session je sklop showov, shootingov in vsega tega. Ko pa si v salonu si hairstylist.

Pri nas pa so vsi enostavno samo frizerji.

Vili Koderman: Tako pač je. Ni to nek show-off ampak zgolj definicija. Eni so hairdresser, kar pomeni da si zgolj frizer, ki dela v salonu. Če si hairstylist je to frizer, ki dela v salonu in občasno še kje zunaj. Če pa si session hairstylist pa delaš high fashion.

Pri nas vse enačijo eno z drugim.

Vili Koderman: Pri nas ljudje včasih mislijo, da je vizažist in stilist eno in isto. V tujini bi ti samo rekli »go home!«

Mislim, da Slovenije tu ne moremo primerjati. Večja kot je masa ljudi, bolj se ti specializirajo za določena področja.

Vili Koderman: Ni niše za to v Sloveniji. Bi imeli še večjo kvaliteto kot jo imamo, ampak se kar nekaj pritožujemo, tega jaz ne razumem.

To je naš DNK.

Vili Koderman: Ampak je res! Pa nič slabega, še vedno sem Slovenec, ampak se pozna razlika. Vsakič ko sem s prijatelji, si mislim »ne jambraj, pojdi delat.« Mislijo, da meni vse prinesejo.

Se pravi v Angliji ni tega razmišljanja? Kakšna se ti zdi ta razlika, so bolj pozitivni, bolj delavni, več žrtvujejo za kariero?

Vili Koderman: Je dejstvo, da so bolj delavni kot Slovenci. Ker v Sloveniji imamo še vedno sistem od 8h do 4h ali od 12h do 8h in če delaš do 4h, ko bo ura 3 in 20 že razmišljaš kaj boš doma kuhal za kosilo. Se vsedeš v avto in čez 10 min si doma. Tam pa če se dela do 8h, je ura 9 mimogrede, ker gre čas hitro, ker uživaš, niti ti ni težko in ker veš zakaj si tam, veš kaj boš imel od tega.

Misliš, da je kriva vzgoja, mentaliteta ali okolje?

Vili Koderman: Mislim, da je vzgoja. Pri nas ljudje razmišljajo »Zakaj pa bi delal, če je socialna 400€, plača pa 600€? To se mi pa že ne splača!« Če je to logika, potem nočem biti v tem svetu. Meni se zdi, da ko človek nekaj ustvari, je produktiven, je v stiku z ljudmi, je socialen, ogromno je pozitivnih stvari. Pa tudi, če ga nimaš rad, najdi drugega. Če pa ni služb, si izmisli nekaj, nihče ne bo stopil do tvojih vhodnih vrat in ti kar ponudil službo.

So potem Angleži tudi bolj samoiniciativni?

Vili Koderman: Ja, to je vse vzgoja. Jaz imam res zlate starše, so me naučili vsega, od likanja do pranja. Če jih ne bi imel, ne bi bil tu kjer sem. Tudi če si dober v frizerstvu, ni dovolj, da si samo tam.

Ti je vzgoja pomagala pri tem, da si tako neodvisen in uspešen?

Vili Koderman: Itak.

Dajva se še o frizurah pogovarjat. Koliko vpliva na tvoje delo imajo trendi? Koliko imaš na shootingih proste roke?

Vili Koderman: Če imaš daljši odnos s fotografi in stilist, to pomeni vsaj 7 – 8 skupnih projektov, in ko vejo kdo si, tvoje delo in tvoj občutek do las, ti pustijo proste roke, da sam dopolniš zgodbo. To imam najraje. To je en primer, druga opcija so referenčne slike. Nekateri pa hočejo identično kopijo, takrat jim rečem naj si poiščejo drugega frizerja.

Kaj pa ko stranka želi frizuro Kate Moss?

Vili Koderman: Ji rečem, da lahko narediva nekaj v tem stilu in povem tudi, da ona ni Kate. Če vidim, da stranki paše nek stil, jo postrižem, sicer pa ni denarja da ji naredim nekaj kar ji ne paše. Jaz sem zelo estet in to ni estetsko.

Kako pa to stranki razložiš?

Vili Koderman: Vedno jo vprašam: »Hočeš biti srečna ali hočeš imeti prav?«Večinoma seveda odgovorijo, da želijo biti srečne.

Koliko pa jih odkoraka ven iz salona?

Vili Koderman: Po pravici, kar nekaj je takih. Ampak skoraj vsaka se je potem vrnila čez kak teden dni in me okarala, da je ne bi smel spustiti iz stola. Če mi nekdo ne zaupa, ga pač ne strižem.

Growing FW12

Growing FW12

 

Večina ljudi ima s frizerjem zelo oseben odnos.

Vili Koderman: Intimen, ja.

Kaj pa trendi? Lani je bilo kar nekaj takih zelo opaznih, naprimer pastelne barve.

Vili Koderman: Veliko je teh ‘greassy’ frizur, na showih to sezono iskreno ne vem… vedno se dogovarja z dizajnerji. Ko sem jaz delal show je bilo več sestankov z oblikovalcem in stilistom, potem se na podlagi koncepta odločiš kaj boš delal.

To je bilo za Ted Bakerja?

Vili Koderman: Ja. Glede tega kaj bo in… ombre je out! Pozimi naj še bo, potem pa je cilj čim bolj naravno, lepo, wavy. Je pa res da se ljudem to zdi premalo, hočejo nekaj več, ker to ima lahko vsak. Vendar če je izdelano s filingom, je to nekaj drugega kot maturantski kodri.

Kaj pa moški? Bo še vedno moderen undercut?

Vili Koderman: To je še vedno in. V Londonu se tudi striže tak stil, ker je toliko »suits«.

Pri moških so spremembe počasnejše, ženske pa raje eksperimentiramo.

Vili Koderman: Jaz mislim, da ko imaš enkrat dobrega frizerja, mu daš jasno vedeti kaj je tvoj imidž, stil in želje z lasmi. Veliko se da eksperimentirati in s stili in z barvami. Ni vse zgolj v tem, da je to spremeba in trend, da ostrižeš lase iz dolgih na kratke, to zna vsak. Cilje je iz dolgega ustvariti look kratke frizure. To mi je izziv, vse ostalo je že zunaj.

Kaj so potem tvoji načrti za naprej?

Vili Koderman: Imam spontane plane. Samo to lahko rečem: dom je dom !

Potem te vleče nazaj? Saj mogoče se bo do takrat moda razcvetela.

Vili Koderman: Ali pa jo bomo skupaj.

foto: arhiv intervjuvanca

Nives Orešnik – Miss Slovenije 2012: »Nikoli ne bom všeč vsem in to razumem«

Nives Oresnik – Miss Slovenije 2012-intervju-foto-ana-gregoric

To, da jo ljudje poznajo predvsem po nazivu Miss Slovenije in razgaljenih fotografijah revije Playboy, še zdaleč ne pove vsega o simpatični Štajerki. Nives Orešnik je izredno prizemljena in sprejema svet tak kot je. Spregovorili sva o modi, goloti in lepotnem nazivu.

Ljudje te najbolj poznajo po tem da si bila Miss Slovenije. Ti bolj paše da te nasljavljajo z miss ali si raje model?

Nives Orešnik: Odvisno od okolja, ti dve stvari se namreč pogosto izključujeta. Nekateri imajo še vedno predsodke o nazivu miss in z njimi nočejo delati, sploh v modi je tako. Pri delu z miss je toliko pogojev, da nekatere to odvrne. Čeprav jih nima za kaj, vsi opravljamo isto delo. Res je da misice dodamo nekaj dodane vrednosti dogodku ali fotografiji, vendar na koncu še vedno delamo isto število ur in pod istimi pogoji kot modeli.

Torej imamo ljudje še vedno predsodke pred tem nazivom. Pa sploh ločimo med modeli in misicami?

Nives Orešnik: Ne samo javnost, tudi naročniki ne ločujejo tega. Potem res ne moreš pričakovati, da bodo ljudje razlikovali kaj je eno in kaj drugo. Tudi v tujini je vse bolj pogosto tako, da nas dajejo v isti koš, znane osebnosti pa tako ali tako bolje prodajajo kot modeli. Pri nas se naprimer še vedno bolj izplača biti miss kot pa model.

Če potegneš pod tem črto, kaj ti je ta naziv prinesel? Se je tvoje življenje drastično spremenilo?

Nives Orešnik: Tisto leto ja. Pa tudi sedaj, vprašanje je kje bi bila, če ne bi prejela naziva Miss Slovenije. Tisto leto sem ogromno potovala, doživela sem nekaj, kar izkusi le eno dekle na leto. Že samo tekmovanje je doživetje, spoznaš veliko ljudi, potem pa je odvisno od tega kak človek si, ali boš od tega odnesel pozitivno ali negativno izkušnjo. Jaz sem imela tako slabe kot dobre vtise.

Letos se je veliko pisalo o tem kako vizažisti na izboru za Miss Sveta delajo zgolj za reference, mi pa imamo občutek da gre za glamurozen dogodek brez primere.

Nives Orešnik: Pri nas makeup-a sploh ni bilo, vse smo si delale same, tudi za glavni izbor. Sicer so te stvari odvisne od države, ki izbor organizira in ne od organizatorja samega. Na izboru sploh ni toliko blišča kot si ljudje predstavljajo. Več je poudarka na dobrodelnih aktivnostih.

Potem lepota sploh ni v prvem planu?

Nives Orešnik: Nam se zdi, da je zelo, vendar temu sploh ni tako. Največ točk lahko dekle pridobi z dobrodelnimi aktivnostmi, ki jih posamezna država organizira ter intervjuja, ki ga ima z organizatorji. Kar je logično, dekle se mora dobro ujeti z organizatorji, saj bo z njimi sodelovala celo leto.

Nives Orešnik - Miss Slovenije 2012

Nives Orešnik, foto: Ana Gregorič

Kakšne možnosti ima potem Slovenija?

Nives Orešnik: Slovenija se na takem izboru ne bo nikoli dobro uvrstila, ker nimamo možnosti za izpeljavo takega projekta. Ko sem se v Kanadi srečala s tekmovalkami sem spoznala kako drugače vse poteka tam. Tam se jih uči prave stvari, projekti so res dobri, pri nas pa je poudarek na videzu, hoji in lepoti. Na izboru Miss Kanade sploh niso imeli izhoda v kopalkah, za prihodnje leto pa so ga celo izključili na izboru Miss World.

Kar je logična poteza.

Nives Orešnik: Seveda, saj kopalke nimajo nič z dobrodelnostjo, Miss Sveta pa se v njih ne bo predstavljala svetu.

Ker golota nima kaj iskati na dobrodelnem izboru. Kaj pa pri modelih? Golota je tam nekaj vsakdanjega. Kako kot model gledaš na goloto in gibanja, ki se pojavljajo, v boju za enakopravnost žensk v povezavi z goloto?

Nives Orešnik: To so stvari, ki so globoko zakoreninjene v družbo in je problem zdajšnje konservativne generacije. Potrebno bo spremeniti mišljenje ljudi, vendar to se bo zgodilo z menjavo generacij. Potrebno bo še veliko časa predno bomo ženske lahko brezskrbno hodile zgodaj brez. Če bi bilo več golote na pravi način, to ne bi bil tak tabu.

Kot naprimer golota, ki jo promovira MTV?

Nives Orešnik: Razlika je med revijami kot je Playboy, ki je dostopen in namenjen samo določeni populaciji, kot pa MTV in YouTube, ki sta dostopna vsem, tudi najstnikom. Gola ženska ni tabu niti za otroke, le če je predstavljena na pravi način. Nekaj je nudistična plaža, povsem drugačno sporočilo pa moški obdan z razgaljenimi dekleti sredi nekega kluba. Odvisno je kako zapakiraš stvari.

Seveda, nekaj kar najdemo v Moderni galeriji ni isto kot twerking Nicki Minaj.

Nives Orešnik: Tu se pokažejo vrednote. Če ženska poje, da ima rit, super rit in samo rit, potem tudi moški mislijo, da nas lahko vrednotijo samo po ritih. Take stvari bi po mojem mnenju morali cenzurirati, saj se mladi potem po njih zgledujejo. Veliko težje je na spletu najti moje necenzurirane slike Playboya.

Zakaj imamo take predsotke pred golim telesom?

Nives Orešnik: Mislim, da bi se vsi morali sprejemati take kot smo. Se v svoje telesu počutiti dobro, biti fit. Ne razumem žensk, ki želijo izgledati popolno na plaži in v kopalkah, ostali del leta pa jim je vseeno.

Ker je ljudem pomembno mnenje drugih.

Nives Orešnik: To so predsodki in problemi posameznika. Vsi se ukvarjamo z drugimi namesto, da bi se sami s sabo. Večji problem golote je photoshop. Meni je ljubše, če ga sploh ni. Vem kakšna sem in se takšno sprejemam. Nikoli ne bom všeč vsem in to razumem.

Kaj pa moda? Spremljaš dogajanje?

Nives Orešnik: Včasih sem veliko več. Bila sem prisotna na vseh dogodkih in spremljala vse kar se dogaja že zaradi dela, ki sem ga opravljala. Sedaj pa je projektov občutno manj in tudi spremljam ne več tako pogosto. V modi se veliko manj dogaja, manjka se novih stvari, pa tudi projekte bolj skrbno izbiram.

Se pravi življenje modela v Sloveniji ni preveč razgibano?

Nives Orešnik: V Sloveniji res lahko govorimo samo o življenju modela, ne pa o karieri. Delaš enkrat ali dvakrat na mesec, pa še to moraš v tujino. V Sloveniji pa se sploh ne dela več ali pa se nam modelom ne izplača. Če pa se že delaš je to zaradi dobre ekipe ali dobrega projekta.

Pa si razmišljala o delu v tujini?

Nives Orešnik: To sem razmišljlala pred dvemi leti, potem pa se je zgodil naziv Miss Slovenije. Lani sem diplomirala in spoznala, da moda ni toliko za mene in da si ne želim te kariere. V tujino pa greš le, če si tega res želiš.

Nives Orešnik - Miss Slovenije 2012

Nives Orešnik, foto: Ana Gregorič

Uspešne Slovenske modele res lahko prešteješ na prste ene roke.

Nives Orešnik: Uspeh je tudi relativen. Pri nas imamo editoriale, ki jih vsi najraje delamo ampak so tudi najslabše plačani. Na drugi strani pa so komercialni projekti, kjer se lahko bolje zasluži, niso pa enakovredni naprimer naslovnici Elle.

Zame je primer uspešnega modela Valerija Kelava.

Nives Orešnik: Zame je uspešen model tisti, ki izmed stotine modelov dobi glavno kampanijo. Lahko delaš kot ena od tristotih punc na reviji, lahko pa si tista, ki si na naslovnici.

Kaj pa je tisto, kar mora imeti model, da pride na naslovnico?

Nives Orešnik: To je zelo težko vprašanje. Nekatere spontano, skoraj brez truda dosežejo uspeh, ker imajo ali poseben obraz ali pa so bile ob pravem času na pravem mestu.

Kaj pa pri tebi privlači ljudi?

Nives Orešnik: Verjento videz. Če imaš neutralen videz imaš več možnosti, kot nekdo ki nima neke klasične lepote. Vseeno delamo v modi in je izgled na prvem mestu. Seveda so možnosti tudi za specifične obraze, za plus size modele, niso vsi modeli klasično lepi.

Valerija Kelava gotovo ni klasična lepotica.

Nives Orešnik: Za vsakega se najde vse, ampak za komercialne projekte, imam gotovo prednost. Pomaga pa tudi vztrajnost in to da sem veliko hodila na castinge. Nič ne pade samo od sebe, dosti punc si ne predstavlhja kako težko je in hitro odnehajo. Vsakega čaka prve pol leta investicij, dela in iskanja, da sploh spoznaš sceno in prideš zraven.

Katere pa so potem tiste kvalitete modela, ki odtehtajo?

Nives Orešnik: To, da ima čas in je samostojna. Da ima izkušnje, da je točna in zanesljiva, in ne bo hodila vsake 5 min na pavzo. Dosti bolj važno je kak odnos imaš in kako se obnašaš do naročnikov, kako se obnašaš do ostale ekipe in ali si zanesljiv. Da nimaš drugih interesov in da je modeling na prvem mestu.

Torej, povsem realne stvari.

Nives Orešnik: Nikoli ne moreš vedeti kaj bo ljudem všeč. Velikokrat sem naprimer dobila komentar, da se ne obnašam kot miss.

Obstajajo pravila?

Nives Orešnik: Očitno bi morala vsem deliti objeme in pohvale, biti energična.

Torej ne pašeš v stereotip missice?

Nives Orešnik: To sem ugotovila že po prvih dveh mesecih.

Tudi po slogu oblačenja ti ne bi pripisala tega naziva. Večkrat kot v petkah te opazim v kakih udobnih škornjih…

Nives Orešnik: Ne obsojam okusa nikogar, niti se ne obremenjujem z modo in trendi, kupujem samo to kar je meni všeč. Včasih se poklopi, da so mi všeč tudi moderne stvari, sicer pa nisem obremenjena s tem, da bi morala konstantno kupovati nove obleke. Rada imam nakit in rada grem v trgovine, ne zapravim pa veliko. Sicer pa je moj stil bolj udoben, rada imam ohlapna oblačila in se v njih najbolje počutim.

Še nekaj hitrih vprašanj… tvoj življenski moto?

Nives Orešnik: Bodi do ostali tak, kot želiš da so drugi do tebe.

Najljubša knjiga?

Nives Orešnik: Oliver Twist.

Dobra restavracija ali kuhanje za prijatelje?

Nives Orešnik: Restavracija.

Nasvet, ki bi ga delila z nami?

Nives Orešnik: Vse stvari, ki jih počneš, naj izhajajo iz tebe. In naj ti ne bo za nič žal.

Najljubši modni kos?

Nives Orešnik: Tale krznen brezrokavnik, ki ga nosim sedaj. Ker je topel.

Najljubši Slovenski oblikovalec?

Nives Orešnik: Matevž Faganel.

Dolge počitnice na plaži z margerito v roki ali potepanje po svetovnih prestolnicah?

Nives Orešnik: Potepanje, v kolikor si lahko vzamem en dan samo za spanje.

foto: Ana Gregorič